INŠTRUKTORJI
PLEZALNASOLA.SI
BORUT KAVZAR
Moja plezalna pot se je začela v Trbovljah, kjer sem kot mlad plezalec naredil tudi prve trenerske korake. Tam smo postavili prvo umetno plezalno steno v Sloveniji in ustvarjali okolje, v katerem se je razvijala nova generacija slovenskih plezalcev. Že takrat me je poleg samega plezanja vedno bolj zanimalo tudi vprašanje, kako razumeti gibanje, premagovati strah, razvijati občutek za skalno plezanje…
Študij na Fakulteti za šport me je nato pripeljal v Ljubljano, kjer sem svoje delo nadaljeval v Plezalni šoli Andreja Kokaljain nato na prelomu novega tisočletja ustanovil svojo plezalno šolo Triumf, eno prvih plezalnih šol v Ljubljani.
Pomemben del moje trenerske poti je bilo osemletno obdobje (2006 – 2013) na mestu selektorja mladinske reprezentance Slovenije. Delati z mladimi, ki imajo potencial za vrhunske dosežke, je posebna odgovornost in hkrati privilegij. V tem obdobju sem imel priložnost sodelovati tudi z Domnom Škoficem in Jernejem Krudrom, ki sta kasneje postala najboljša plezalca na svetu – Domen v težavnosti, Jernej v balvanih.
V letih 2017–2022 sem svoje znanje in izkušnje ponovno intenzivno usmeril v razvoj mladih slovenskih plezalcev, tokrat v okviru Balvanije, kjer sva z Miho Hribarjem vzgojila eno super skupino današnjih državnih reprezentantov.
Svoje izkušnje sem leta 2023 prenašal na mlade plezalce iz Jordanije, v sedanjosti pa sodelujem tudi pri razvoju plezalnih talentov Grčije. Delo v različnih okoljih mi je dalo možnost spoznati različne pristope, kulture in načine razmišljanja o plezanju. Skupni imenovalec pa je povsod enak – želja po napredku in to početi s strastjo in neizmerljivo željo.
Del svoje trenerske poti pa še vedno rad prestavljam tudi v naravo. Morda se mi zato pridružite na katerem od plezalnih potepanj po svetovnih klasikah, kot so Wadi Rum, Kalymnos, Geyikbayiri in drugi naravni plezalni biseri. Tam se pogosto najlepše pokaže, zakaj smo se sploh začeli ukvarjati s plezanjem.
NARA BEBER BOŠTJANČIČ
Plezam že odkar se spomnim. Svoje otroštvo in najstniško življenje sem preživela na treningih in tekmah po celi Sloveniji ter izven nje. Veliko plezam tudi v naravnih plezališčih, najljubše mi je Bohinjska bela ter Kalymnos v Grčiji. Po končani tekmovalni poti svoje znanje predajam na mlajše plezalce, še posebej rada delam s tisitimi iz vrtca.
JAKOB POGAČAR
Šport je bil v mojem življenju prisoten praktično od nekdaj. Že kot otrok nisem znal ostati pri eni sami dejavnosti — vedno me je vleklo k temu, da preizkusim nekaj novega, se naučim še ene spretnosti in ugotovim, česa vsega je moje telo pravzaprav sposobno. Zanimalo me je, kako različne metode treninga gradijo različne sposobnosti. Največ mi je vedno pomenil tisti trenutek, ko moraš stopiti korak iz cone udobja — zato me zelo močno zanimajo športi z adrenalinsko podlago, kjer sta zbranost in zaupanje vase enako pomembna kot sama telesna pripravljenost.
Prelomnica se je zgodila v petem razredu, ko sem prvič stopil na plezalno steno. Takrat še nisem slutil, da bo iz radovednosti nastalo nekaj tako dolgotrajnega. Sprva sem napredoval hitro, kar mi je dalo dodaten zagon, a kmalu sem ugotovil, da me pri plezanju ne drži samo napredek — držita me predvsem občutek gibanja in užitek ob reševanju vsake nove smeri, ki je sama zase nekakšna uganka.
Danes sem prepričan, da je plezanje ena najboljših izbir za razvoj telesne moči in motorike, in to za praktično vse starostne skupine. Ne gre za nekaj umetno ustvarjenega — plezanje je ena najbolj naravnih oblik gibanja, ki jo človek obvlada, še preden se nauči karkoli drugega. Kar pa me pri tem najbolj pritegne, je dejstvo, da telo v steni ne deluje po delih, ampak kot ena sama povezana celota. Vsaka mišica ima svojo vlogo, vse pa morajo sodelovati usklajeno. Prav zato pravilno zastavljen trening ne prinese le moči, temveč predvsem izjemen občutek za lastno telo in sposobnost, da ga popolnoma nadzoruješ in z vsem tem tudi popolno svobodo, kar pa je zame največ, kar ti lahko šport da.
MINA MARKOVIČ
Mina bo v našem klubu sodelovala kot zunanja sodelavka in to čisto dobesedno. Je ena izmed najuspešnejših tekmovalk v zgodovini športnega plezanja in kot trenerka z veseljem svoje znanje prenaša na nove in nove plezalce. Priduružila se nam bo na izletih v naravi tako za vikende v Sloveniji, kot na naših potepanjih po svetu. Več o njej si lahko preberete tudi na povezavi.
LOVRO ČREP
S plezanjem sem začel pri šestih letih in ga obožujem še danes. Kot otrok sem začel tekmovati najprej v vzhodni ligi, kasneje na državnih prvenstvih in mednarodnih tekmah. Bil sem član mladinske reprezentance, danes pa sem član članske ekipe. Pri plezanju me najbolj navdušuje nenehno premikanje meja, spoznavanje zmogljivosti telesa in razumevanje delovanja mišic, hkrati pa druženje v odlični družbi.
Rad predajam znanje vsem generacijam. Uživam, ko lahko pomagam pri reševanju plezalnih izzivov, razvijam nove tehnike in delim trike, ki sem jih pridobil z izkušnjami skozi leta. Na treningu cenim disciplino, motivacijo in veselje do gibanja ter vedno spodbujam pozitivno ekipno vzdušje. Sam si želim, da vsak varovanec izkoristi ves svoj potencial in da delo, ki ga vloži, prinese največji možen napredek. Želim si, da moji vadeči uživajo v plezanju, tako v dvoranah na umetnih stenah kot kasneje tudi v skali. Moj pristop temelji na tem, da se posvetim vsakemu posamezniku in prilagodim trening glede na njegovo znanje in sposobnosti.
MAKS PAVŠEK
Resneje sem začel plezati pred štirimi leti, ko sem prišel v Plezalno šolo. Od takrat naprej redno treniram in hodim na izlete v skalo, občasno pa se udeležim tudi kakšne rekreativne tekme. Pri plezanju me najbolj veselijo težki gibi in reševanje različnih plezalnih problemov, všeč pa mi je tudi druženje s prijatelji, ki jih je skozi plezanje veliko.
V Plezalni šoli trenutno pomagam pri treningih otrok kot pomočnik trenerja. Pri tem mi je najbolj pomembno, da se otroci na treningih zabavajo in hkrati napredujejo. Rad jim pustim tudi nekaj samostojnosti pri reševanju problemov, saj se mi zdi pomembno, da sami iščejo rešitve in se ne ustrašijo težjih izzivov. Plezanje je po mojem mnenju dober način za razvijanje vztrajnosti, saj je treba pri težjih smereh ali problemih pogosto poskusiti več različnih rešitev, preden najdeš pravo.
Kot pomočnik trenerja se rad učim od starejših in bolj izkušenih trenerjev. To področje me zanima, zato želim pridobiti čim več novega znanja o treniranju in delu z otroki. Naučeno lahko nato uporabim tudi pri svojem treningu in tako izboljšujem svoje plezanje. Veseli me, da lahko pri treningih pomagam, hkrati pa se tudi sam učim in pridobivam nove izkušnje.
ZARJA KAVZAR
S plezanjem sem se srečevala že od malih nog, saj sem že kot otrok hodila na plezalne treninge in bila ves čas obdana s plezanjem. Čeprav takrat sama še nisem zares plezala, sem skozi leta spoznala veliko različnih trenerjev in načinov treniranja. Pred približno petimi leti sem tudi sama začela plezati najprej kot hobi, od takrat pa je plezanje postalo pomemben del mojega življenja.
Pri plezanju mi je všeč, da združuje gibanje, razmišljanje in kreativnost. Sama sem bila nekoč precej ne športen tip človeka, zato mi je plezanje pokazalo, kako lahko skozi šport hitro pridobiš moč, samozavest in boljši občutek za svoje telo. Prav to želim približati tudi otrokom.
Pri treningih poskušam združevati različne pristope, ki sem jih spoznala skozi leta, in jih prilagajati posamezni skupini ter posamezniku. Pomembno se mi zdi, da trening poleg plezanja vključuje tudi kreativnost in različne igre, pri katerih se otroci učijo sodelovanja in medsebojne pomoči. Z vsakim posameznikom se želim čim bolj povezati, spoznati njegove sposobnosti in mu pomagati pri napredku. Moj cilj je predvsem, da otroci pri plezanju uživajo, se ob njem veliko naučijo in ga vzljubijo.
BINE MAHER
S plezanjem sem se prvič srečal že v vrtcu, resneje pa sem se z njim začel ukvarjati ob vstopu v osnovno šolo. Treninge sem obiskoval v Šaleškem alpinističnem odseku Velenje. Kmalu po začetku treniranja sem začel tekmovati v vzhodni ligi, nato pa svojo tekmovalno pot nadaljeval na državnih prvenstvih, kjer sem dosegal uvrstitve med najboljših pet. Najbolj me navdušuje težavnostno plezanje, zato sem tudi svoje najboljše tekmovalne rezultate dosegel prav v tej disciplini. Poleg tekmovalnega plezanja veliko časa preživim tudi v skali, kjer je moja najtežja preplezana smer ocenjena z 8b. Poleg tega delujem tudi kot postavljalec plezalnih smeri, kjer lahko svojo ustvarjalnost in izkušnje predstavim tudi drugim plezalcem.
Pri delu z vadečimi mi je najpomembneje, da svoje izkušnje in znanje predajam na način, ki je razumljiv, spodbuden in prilagojen vsakemu posamezniku. Na treningih želim ustvariti okolje, v katerem se vsak počuti sproščeno, hkrati pa ga spodbujam k disciplini, vztrajnosti in odgovornemu delu. Verjamem, da lahko vsak napreduje, če trening prilagodimo njegovemu predznanju, sposobnostim in ciljem. Moj cilj je, da vadeči poleg boljših plezalnih sposobnosti razvijejo tudi samozavest, veselje do gibanja in ljubezen do plezanja, ki jih bo spremljala tako na umetnih stenah kot tudi v naravni skali.
PAVLA PONIKVAR
Plezanje sem vzljubila že zelo mlada, saj sem odraščala v plezalni družini, kjer sem počitnice pogosto preživljala v hribih in v plezališčih. Pri sedmih letih sem začela trenirati in kmalu tudi tekmovati v zahodni ligi ter na državnih prvenstvih. Danes plezam predvsem rekreativno, najraje s prijateljicami v naravi.
Na Fakulteti za šport študiram športno vzgojo, saj me je delo z otroki in mladino vedno navduševalo, tako na področju plezanja kot tudi drugih športov. Pri delu me najbolj motivira, ko otroci sami pokažejo željo po plezanju in gibanju. Na treningih si prizadevam ustvariti prijetno in spodbudno vzdušje, v katerem otroci razvijajo svoje gibalne sposobnosti, pridobivajo samozavest in motivacijo do plezanja ter hkrati uživajo v druženju in sklepajo nova prijateljstva.
ŽIGA KASTELIC
Že v otroštvu sem oboževal hribe in naravo, skupaj z veseljem do gibanja pa me je pot postopoma vodila v svet plezanja. Sam najraje plezam dolge alpinistične smeri, treniram pa predvsem na balvanih. Plezanje mi je pomagalo pri premagovanju lastnih meja in preprek, obenem pa me navdušuje reševanje gibalnih ugank, ki jih ponuja vsaka stena.
Kot trener mi je v zadovoljstvo opazovati razvoj posameznika – tako na gibalnem kot tudi na mentalnem področju – od najmlajših pa vse do najstarejših. Posebej me veseli spremljati, kako z izkušnjami, vztrajnostjo in premagovanjem izzivov rastejo tako njihove plezalne sposobnosti kot tudi samozavest.
Moj cilj je, da se vadeči na treningih predvsem zabavajo in uživajo v plezanju, saj je prav veselje do gibanja ključ do dolgoročnega napredka in zdravega življenja. Ob tem skozi plezanje razvijamo tudi vztrajnost, disciplino in sposobnost premagovanja izzivov. želim si, da na treninge prihajajo z veseljem in jih zapuščajo z občutkom zadovoljstva ter napredka.